Na kratko: ideja o blatniku za kolo se mi je porodila na izmenjavi v Milanu. Bilo je deževno, moje osnovno prevozno sredstvo je kolo, vodo in blato mi meče na hrbet, na fakulteto prihajam umazan. Rabil sem blatnik. Tržišče sem že brez dodatnega preverjanja poznal toliko, da sem vedel, da blatnika po svojem okusu ne bom našel tako zlahka. Prepričan sem bil tudi , da si lahko izmislim bolši, lepši blatnik sam in da ga lahko tudi naredim za manj denarja, kot če bi ga kupil.
Ker sem že vse od začetka študija seznanjen z termoplastom polipropilenom (PP), tudi izbira materijala ni bila težavna. O polipropilenu več drugič. Super je.
Pomembna informacija pri celi stvari je sledeča: moje kolo ni katerokoli kolo. Moje kolo ima fiksno prestavo, fixed-gear. Kje naj začnem: vožnja z fiksijem ni običajna vožnja s kolesom. Gre za splet mehanskih, esteskih in socialnih aspektov, ki tako vožnjo povzdigujejo na raven religije. Tudi o fiksijih, bolj na široko drugič.
Za zdaj tole: ni blatnika za fiksije. Pika. Bistvo teh koles je njihova čista, iskrena, elegantna forma. Prvinskost direktnega prenosa in deli kolesa, ki jih lahko preštejemo na prste obeh rok, zahtevata učinkovito, preprosto, elegantno rešitev. Praktično vsa dodatna oprema, ki jo pripnemo na fiksija, izgleda tuje. Zato se nam že v izhodišču zastavijo zahteve za oblikovanje takega produkta:
-biti mora snemljiv
-hitra aplikacija in snemanje
-pospravljiv!
-kar se da učinkovit (če se voziš po mokri cesti, suh pač ne boš)
-nevpadljiv.
Stay tuned!
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar